Foto:pexels.com
Pred dnevi sem hitela po potkah skozi betonsko stanovanjsko naselje. V njem živijo različne živali. Poleg številnih kužkov so tu še vrane, ki so izrinile jate golobov. V krošnjah dreves se sedaj šopirijo vrane in pa preplašeni vrabci. prenašajo
Kot sostanovalke vrane niso moteče, le včasih njihovo glasno medsebojno sporazumevanje, krakanje, moti jutranji ali večerni mir. Imajo svoje navade in nekako živimo drug ob drugem. Mi v betonskih škatlastih blokih, one pa v krošnjah dreves in okrog nas.kako umirajo ptice.
Vrane so izredno pametne živali, ki so se odlično prilagodile na življenje v mestih. Kot večina drugih ptic živijo v parih, ter so si zveste vse življenje.
Torej, tega dne sem hitela po ozkih tlakovanih poteh, ki se vijugajo skozi naselje. Nenadoma sem ob potki na zelenici opazila veliko vrano, ki je napol sedela, napol ležala na travi. Po njej in okrog nje je letela množica mušic. Prešinila me je misel, da so tej ptici šteti dnevi, če ne ure. Na noge se ni zmogla več postaviti. Okrog nje je poskakovala druga vrana, verjetno njen par. Hodila je okrog te betežne ptice in iz njene pojave je bilo opaziti otožnost, žalost, skrb. Sklanjala je glavo, hodila počasi, me pogledala, potem pa zopet obkrožila betežno ptico. Stisnilo me je pri srcu. Kaj lahko storim? Kaj naj storim? Stala sem tam in opazovala žalostni, prežalostni prizor. V trebuh se mi je zarila ostra bolečina. Mudilo se mi je, zato sem le zmajala z glavo in odhitela naprej.
Z občutkom grenkobe sem pomislila, da bo tudi zame prišel dan, ko bom tako betežno obležala, saj je tudi moj čas omejen. Bom takrat sama, ali pa bo morda ob meni moj partner? Moža že dolgo nimam več, na otroke pa tudi ne morem računati.
V mestih živimo zelo odtujeno. Živimo sami v teh betonskih škatlah, umiramo sami po bolnicah in domovih za ostarele. Osamljenosti je z leti čedalje več, čedalje več ljudi živi samih, zapiramo se v svoj svet. Sorodniki tu niso omenjeni, saj po sedanji navadi skorajda nimamo več stikov. Če pa jih že imamo, so zelo površni. Vendar se zavedam, da je odtujenost in osamljenost stvar konformizma, ker se nam ne ljubi med ljudi, ker krčimo svet okrog sebe in se s tem počasi izoliramo. Vsako leto bolj. V sebi sem sklenila, da bom sprejela vsako roko prijateljstva in prijaznosti, sprejela bom vsak klic nekoga, ki me potrebuje, poiskala bom stik z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo in družbo v kateri se dobro počutim. Še bolj se bom oprla na svojo mrežo prijateljev in znancev in se aktivirala v aktivnosti, ki me zanimajo in veselijo.
Kako umirajo ptice? Ker imajo zveste partnerje, s katerimi so običajno vse življenje, redkokdaj umirajo same. Ljudje pač.